Kako se je začela vajina zgodba z nogometnim klubom v Beltincih? Se spomnita prve tekme, ki sta jo obiskala?

Marjan: "Moja zgodba z Beltinci se začne nekje leta 1990, ko se je po razpadu Jugoslavije formirala slovenska liga. Takrat so bili Beltinci del 1. SNL, jaz pa sem rezultate sprva spremljal v Vestniku – tam sem prebiral o tekmah, igralcih, rezultatih … Spomladi leta 1991 sem se s prijatelji, ki so bili sicer Muraši, odpravil na tekmo Beltinci – Mura. To ni bila navadna tekma – v Prekmurju je bil pravi praznik nogometa. Lepo vreme, poln stadion, ljudje vsepovsod. Vsi so pričakovali zmago Mure, ampak Beltinci so pokazali neverjetno borbenost in domiselno igro. Na koncu smo zmagali z zadetkom Hartmana in Baranje. Po takem doživetju me je povsem pritegnilo – postal sem navijač ‘žutih’. Škaper je bil takrat prava legenda, uspehi so se vrstili, igralci so bili vedno boljši, vzdušje pa neponovljivo. Hodili smo na vsa gostovanja po Sloveniji – vse s svojimi avti. To so spomini, ki ostanejo za vedno. In moram reči – že takrat smo imeli najlepše igrišče in še vedno ga imamo!"

Suzana: "Jaz sem se pridružila malce kasneje, ampak sem hitro razumela, zakaj ima Marjan takšno strast. Beltinci so bili vedno nekaj posebnega – domači, sproščeni, skromni. Niso bili vzvišeni, ampak pristni. Ko sem začela hoditi na tekme, smo si sami izdelovali transparente, rekvizite, zastavice … Bilo je preprosto, a z ogromno srčnosti. Vedno smo navijali iz srca, ne glede na rezultat."

Kaj vama pomeni klub v vsakdanjem življenju in ali je del vajine identitete?

Marjan: "Beltinci so zame veliko več kot samo nogomet. Tistega časa sem že v ponedeljek komaj čakal, da pridejo Sportske novosti, kasneje pa še Ekipa, da sem lahko prebral vse o naši ekipi. Takrat ni bilo toliko informacij kot danes, zato sem spremljal, kar se je dalo – zbiral sem izrezke, članke, slike … vse, kar je bilo povezano z Beltinci. Doma imam še danes zbirko spominov iz tistih let. Ogromno informacij sem takrat dobival tudi od Milana Tesle, ki je bil tesno pri klubu in je beležil vso statistiko. To so bili časi, ko si moral biti pravi navdušenec, da si sploh sledil vsemu. In jaz sem bil z dušo in srcem."

Suzana: "Tudi sama sem v podporo kluba vložila veliko truda, predvsem v navijaške rekvizite. Takrat smo vse delali v lastni režiji – transparente, napise, zastave za tribune. To je bil naš način, da pokažemo pripadnost. Klub je postal del vsakdana – pogovorov, vikendov, načrtov."

Katera tekma ali dogodek se vama je najbolj vtisnil v spomin?

Marjan: "Pokalna tekma v Ljubljani za Bežigradom proti Olimpiji. Takrat je bila Olimpija veličastna ekipa, polna zvezdnikov. Mi pa Beltinci, mali klub iz Prekmurja. In zmagali smo 2:4! Veliki Olimpiji smo zabili štiri gole in to za Bežigradom. To ne bom nikoli pozabil."

Suzana: "Meni pa tekma proti Publikum Celje. Spomnim se, da smo prišli na parkirišče v Celju, tam so bili nekateri igralci Celja. Med drugim njihov vratar Branko Zupan, in mu Marjan reče: ‘Danes boste izgubili, dobili boste gol!’ Potem pa 92. minuta – že smo se poslavljali, zadovoljni s točko – in kar naenkrat Boštjan Tratnjek z velike razdalje zabije za zmago! Po tekmi smo spet srečali Zupana, ki je rekel: ‘Res je bilo tako, kot si rekel.’ To so trenutki, ki jih ne pozabiš nikoli."

Kako se pripravljata na tekme – imata kakšen ritual?

Marjan: "Vedno imam svoj mali ritual. Pred tekmo sem nervozen, rabim svoj mir, nato si vzamem malo počitka, da se zberem in umirim. Vedno grem na tekmo optimistično – vse mora biti tako, kot vedno. Isto oblačilo, ista jakna, trenirka, simbol kluba vedno na pravem mestu. Sem vraževeren. Pred odhodom proti Beltincem vedno obvezno pogledam na beltinski koledar. To je del mojega rituala na dan tekme, brez tega ne gre."

Suzana: "Marjan je pred tekmo vedno zelo nervozen, zato ga raje pustim pri miru. Jaz ponavadi pripravim kosilo, seveda pravočasno, ker se potem odpraviva proti stadionu. Ampak z mislimi sva oba že celi čas pri tekmi. Vedno upava in verjameva v zmago. Vedno sva optimistična."

Derbi z Nafto je vedno nekaj posebnega – kako ga vidita v primerjavi z drugimi tekmami? Kakšno vzdušje pričakujeta prihodnjo nedeljo?

Marjan: "Derbi z Nafto je vedno nekaj posebnega. To ni samo tekma, to je dogodek za celo Prekmurje. Vedno si želiva, da pride čim več ljudi – tudi tisti, ki morda ne hodijo redno na tekme. Bolj ko je tribuna polna, boljše je vzdušje, več je energije, igralci to čutijo. To je praznik za vse nas."

Suzana: "Midva vedno želiva samo dobro klubu. Tudi ko ni najboljših rezultatov, vedno poskušava gledati pozitivno, iskati dobre plati. Upava, da bo stadion poln in da bo žuta barva čim bolj preplavila tribune!"

Kaj bi sporočila igralcem pred derbijem in kaj navijačem?

Marjan: "Igralcem bi rekel samo to – ne dvomimo v vas. Vemo, da boste dali vse od sebe in da nam boste prinesli zmago. Verjamemo v vas! Navijačem pa – vzemite si kakšen žuti rekvizit, pridite v čim večjem številu in naj vas ne bo sram navijati na ves glas."

Suzana: "Ko govoriva o tem, naju kar prevzamejo čustva. Midva sva s srcem v tem klubu in prepričana sva, da bomo zmagali. Navijači – pridite, uživajte v nogometu, v dobrem vzdušju in poglejte dobro tekmo na našem prelepem igrišču."

Na kakšen način vama klub vrača vajino zvestobo?

Marjan: "Največ, kar ti klub lahko da, je občutek, da se ti odpre duša. Po tekmi, ko si utrujen, ko si dal vse od sebe pri navijanju, se vrne sreča. To ti da zadoščenje – ves trud, vsi živci, vse to dobi smisel. Noben denar tega ne more poplačati. V Beltince grem vedno z veseljem, ker vedno srečaš nove ljudi – igralce, starše, navijače. To daje veliko zadovoljstva, ohraniš stike, povežeš se, nastane prava klapa. Na tribunah, izven igrišča, iz tega zrastejo prijateljstva in spomini. Ostajamo družina, tudi ko nekdo odide iz kluba."

Suzana: "Ko se tekma konča, grem vedno do ograje, da se pozdravim in objamem z igralci in oni to vračajo. To je tisti pristni odnos, ki ga redko vidiš. Čutiš, da te spoštujejo in da si del nečesa. Midva sva iz okolice Murske Sobote, a srce nama bije za Beltince. Želela bi si, da bi vsi domači navijači čutili tako kot midva – da bi skupaj navijali, da bi se veselili z nami. Ker ta klub si to zasluži."