Foto: Boštjan Rous

"Ko sem leta 2018 dobil klic tedanjega predsednika g. Marjana Vöröša in g. Janeza Breznika nisem dolgo razmišljal, dogovorili smo se v nekaj minutah. Igranje za Beltince mi je pomenilo ogromno. Ko oblečeš žuti dres, ko slišiš beltinsko himno in ko stopiš na igrišče je poseben občutek. S ponosom, veseljem in srčnostjo sem bil del tega kluba. Čeprav nisem Beltinčan, sem se v tem klubu počutil kot domačin," se je na spomine v beltinskem dresu ozrl Patrik Raduha ter dodal: "V štirih letih, ki sem jih preživel v beltinski šumi, so me navijači vzeli za svojega in zato sem se počutil kot Beltinčan."

Nekdanji kapetan še zmeraj redno spremlja žute in jih občasno obišče tudi na kakšnem treningu: "Klubu čestitam za 75 let delovanja. Želim mu še naprej ogromno uspehov in zmag, predvsem pa, da bo stabilen in se morda kdaj v prihodnosti vrne v prvo ligo."

Ob koncu pogovora se je Pato spomnil še na svojo poslovilno tekmo ter ene zanimive anekdote, ki ga je doletela v žutem dresu: "Najlepši spomin me veže na mojo poslovilno tekmo, ko smo na domači zelenici z zadetkom v zadnji minuti premagali Nafto 1903 pred polnimi tribunami. Posebna anekdota pa izhaja iz poti v Dekane, ko smo se z avtobusom peljali po ozki ulici in obtičali. Nismo se mogli premakniti ne naprej in ne nazaj. Spomnim se, da smo igralci šli iz avtobusa in pomagali vozniku z usmerjanjem, da smo lahko prišli do cilja."