Sezona 2022/23 je že pred vrati. Kakšen je tvoj igralski status, lahko morda že razkriješ, kje boš nadaljeval kariero?

Po končani sezoni sem si vzel nekaj časa za razmislek. Lahko povem, da sem imel kar precej ponudb, največ iz sosednje Avstrije, nekaj jih je bilo tudi iz Slovenije. Nov klub sem si že izbral, ampak ga zaenkrat še ne bi razkril, saj dogovor še ni povsem uraden. V nogometu namreč nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi v zadnjih trenutkih. Ko pa bo vse skupaj uradno, bom svojo odločitev sporočil. Mislim, da sem se odločil pravilno.

Kdaj si začutil, da boš po letošnji sezoni končal svojo zgodbo v Beltincih, kaj je bil glavni razlog za takšno odločitev?

Začutil sem približno na sredini spomladanskega dela letošnje sezone. Takrat sem se tudi posvetoval s svojo družino, z mojo bodočo ženo. Enostavno se je v štirih letih nabralo preveč vsega. V tem času sem bil namreč preveč odsoten od svoje družine in predvsem družina je bila na koncu glavni dejavnik, ki je pretehtala to odločitev. V tem času me ni bilo skoraj nič doma, zato je bila žena zadolžena praktično za vse. Rad bi več časa posvetil tudi svojima hčerkama, saj čas prehitro mineva. Druga liga je dandanes že na takšnem nivoju, da je potrebno v igranje in treniranje vlagati ogromno časa. Ni mi bilo enostavno sprejeti te odločitve, pretekle so številne solze, toda to je življenje. Nekomu sem moral dati prednosti in jaz sem se odločil za družino.

Nekaj časa je zdaj že minilo od tvoje poslovilne tekme. Če se ozreš nazaj, kakšni občutki so te preplavljali na dan prekmurskega derbija z Nafto 1903?

Že ob tem vprašanju me je vse zmrazilo. Moram povedati, da pred tekmo nisem vedel, kaj klub pripravlja zame. Že pred samo tekmo se je derbi medijsko dobro pokrilo, napetost se je stopnjevala iz dneva v dan. Ko vidiš objave o poslovilni tekmi že nekaj dni prej, ti gre na jok, zmrazi te, ... Na dan tekme nikoli nisem bil tako nervozen, kot sem bil tokrat. Vedno je bila pred tekmo določena nervoza, toda nikoli v takšni meri. Toda, ker je bilo slovo napovedano vnaprej, je bila napetost pred derbijem toliko večja, vedel sem, da bo veliko gledalcev. Občutki so bili skozi celotni dan mešani. Bilo je veliko čustev ... nisem si predstavljal, da lahko Beltinci to naredijo zame. Iz srca lahko povem, pa upam, da mi nihče ne zameri - mislim, da mi to, kar so mi pripravili Beltinci, ne bi mogel pripraviti nihče drug. Že na ogrevanju, ko sem videl transparent navijačev "Pato ostani žuto plavi" me je močno presenetilo. Nato je pred tekmo sledil še govor predsednika, uokvirjen dres s podpisi vseh članov kluba ... ni mi bilo vseeno, težko sem zadrževal solze. Občutki so bili zelo žalostni in po drugi strani tudi veseli, saj smo na koncu slavili. Še enkrat bi se rad zahvalil vsem delavcem v klubu in navijačem, da so mi pripravili tako poslovilno tekmo. Vse skupaj ni bilo čustveno samo zame, temveč za vso mojo družino in za vse, ki so me prišli podpret. Po tekmi sem se pogovarjal s svojimi sorodniki in vsi so dejali, da je bila tekma zelo čustvena, tudi oni so potočili marsikatero solzo. To bom pomnil celo življenje. Moram povedati, da že sedaj pogrešam to, da sem bil član tega kluba.

V klubu smo se odločili, da za naslednja 4 leta upokojimo številko 22, ki jo nosiš skozi celotno kariero. To se je v mlajši zgodovini kluba zgodilo sploh prvič. Koliko ti pomeni ta gesta?

Lahko povem, da si tega sploh nisem predstavljal. Tudi zdaj mi gre na jok ... To mi pomeni ogromno! V Beltincih sem preživel štiri leta. Mnogo igralcev je bilo v klubu še precej več časa in bi si tako gesto zagotovo zaslužili že prej, zato mi to pomeni še toliko več. Sploh si nisem mislil, da lahko kaj takega klub stori. Vem, da sem klubu dal ogromno in očitno so to v klubu prepoznali. To mi je v velik ponos in za to bom klubu večno hvaležen.

4 sezone, 100 odigranih tekem, 8 golov. Kateri trenutki iz časa v Beltincih ti bodo ostali v najlepšem spominu?

Bilo je veliko lepih trenutkov, naštel bom tri, ki so se mi še posebej vtisnili v spomin, če odštejemo to poslovilno tekmo. Za vedno mi bo v spominu ostal prvi zadetek za Beltince, ko sem v Novem mestu zadel za zmago nad Krko z 0:1. Prvi gol v novem klubu je zmeraj poseben. Drugi trenutek je bil zmaga nad Gorico z 2:1. Takrat sem tudi dosegel zmagoviti zadetek nad favorizirano ekipo s Primorske. Najlepši trenutek pa je zagotovo derbi v Lendavi, ko smo že visoko izgubljali proti Nafti 1903, pa smo na koncu vseeno izvlekli remi. Takrat sem v zadnji minuti dosegel gol proti svojemu bratu, kar je bilo nekaj posebnega.

Navijači so ti ves čas stali ob strani, sprejeli so te kot domačina. Koliko ti je pomenila ta podpora skozi vsa 4 leta?

Bil sem v Odrancih, Lendavi, Murski Soboti in Beltincih. Lahko mi zamerijo, ampak to kar sem doživel tukaj, nisem nikjer drugje. Ne glede na to, da prihajam iz druge vasi, so me sprejeli kot domačina, sprejeli so me za svojega. Navijači v Beltincih res živijo za klub, zadnji dve leti še toliko bolj. Želim jim sporočiti, da smo igralci to občutili. Ogromno mi je pomenilo, da so me sprejeli na tak način. Zaradi tega sem se še bolj trudil, vlagal še več energije. Upam, da sem se jim s svojimi predstavami in s svojim odnosom oddolžil. Vem, da včasih nisem blestel, toda vedno so me skupaj s soigralci podprli, me imeli radi. Po tekmah so nas vedno počakali, da smo kakšno rekli, spili ... in to ti res da dodatno energijo. Lahko priznam, da so zame bili tu najboljši navijači in najboljši ljudje.

Kje vidiš Beltince v prihodnosti, v naslednjih nekaj letih?

Jaz bi si želel, da bi že v naslednji sezoni igrali prvo ligo. Toda to je dolgoročen proces, si pa seveda želim, da se Beltinci enkrat vrnejo na pota stare slave. Iz srca jim privoščim uspeh in mislim, da si Beltinci to tudi zaslužijo. Ljudje v klubu se trudijo in predvsem zato si želim, da se nam ta želja izpolni. Jaz vem, da je to mogoče, če bo vse delovalo tako kot treba. Iz leta v leto klub raste na različnih področjih in verjamem, da bodo ljudje in sponzorji to čim prej prepoznali. Slovenija zagotovo rabi takšen klub med prvoligaško elito, že zaradi derbijev.

Obstaja kakšna možnost, da se Pato čez nekaj časa vrne v Beltince?

Seveda ... to je sicer odvisno od drugih akterjev, če me bodo želeli sprejeti, ampak sigurno se želim nekoč vrniti. Tu mi je bilo najlepše in zagotovo bi se čez čas vrnil v morda nekoliko drugačni vlogi. Ali pa v igralski vlogi ... v nogometu nikoli ne veš, kaj te čaka. Lahko pa priznam - želim se nekoč vrniti in pomagati klubu.

Sporočilo (bivšega) kapetana za nekdanje soigralce in delavce v klubu...

Bivšim soigralcem bi sporočil naj še naprej trdo delajo. Naj poslušajo starejše, naj se trudijo, saj se le z delom da priti daleč. Vsi so še mladi, nikoli ne veš, kje te lahko kdo opazi. Imamo veliko primerov igralcev, ki so v letu, dveh preskočili oviro ali dve. Želim jim, da ostanejo taki kot so, z vsemi si želim ohraniti odlične odnose. Delavcem v klubu kot so Dejan, Andrej in Luka sporočam, da naj ostanejo taki kot so. Pomagajte klubu še naprej, saj brez vaše pomoči ta klub, po mojem mnenju, ne more delovati. Ne obupajte in ostanite zvesti klubu. Mislim, da vam lahko uspe le s skupnimi močmi. Želim si, da bi prav vsi - vodstvo, ostali ljudje okoli kluba, igralci - dajali svoj maksimum. Želim vam sporočiti le še, da ostanite takšni kot ste bili in upam, da se še kdaj srečamo!

Foto: Boštjan Rous