Kakšna je vajina vloga v klubu? Koliko časa preživita v beltinskem Športnem parku in kako poteka vajin delovnik med tednom?

Jona: Zadnjič, ko sem valjal igrišče, sem bil tu 14 ur, praktično celotno nedeljo. Ko se črta igrišče, porabim približno 4 ure. Bliža se derbi proti Nafti 1903, ko se bodo zaradi televizijskega prenosa menjevali panoji. Tudi za to delo bo potrebnega veliko časa. Pred tekmami je potrebno tudi očistiti tribune. Nekaj časa nazaj sem bil jaz tisti, ki jo je očistil, prejšnji teden je to opravil Dejan. Morda kdo misli, da je s tem malo dela, ampak to ne drži. So situacije, ko očistiš tribuno, pa se zaradi vetra ponovno umaže. Vsak dan moraš biti prisoten, da vidiš, kaj se dogaja. Igrišče je potrebno zalivati, težavo nam predstavlja tudi to, da še nimamo svoje kosilnice, s katero bi kosili travnato površino. Potrebno je urediti tudi pomožno igrišče in igrišče z umetno travo. Poskrbeti je treba tudi za mlajše selekcije, uredili smo namakalni sistem. Pred kratkim smo zamenjali stari semafor z novim … v kratkem – ogromno dela se opravi tudi izven samih treningov in tekem.

Nemec: Moje delo poteka praktično skozi celotni dan. Zjutraj pridem v klub okoli 8. ali 9. ure, odvisno od dneva, saj je potrebno igralcem celotno opremo oprati, jo posušiti in zložiti. Pozimi je s tem še nekoliko več dela, saj imajo več kosov opreme takrat. V ekonomatu je dela ogromno, če želiš, da stvari potekajo tako kot si želiš. Za tekme je potrebno stvari pripraviti od A do Ž, slačilnice je potrebno počistiti praktično vsak dan, pomesti in pobrisati tla. V klubu imamo tri slačilnice, članska se koristi prav vsak dan, ostale pa občasno, ko trenirajo mlajše selekcije. Moje delo zraven ekonomata zajema tudi ostale tehnične stvari. Potrebno je pripraviti zapisnik pred tekmo, drese, trenirke … Je kar veliko dela. Sedaj si želimo še ekonomat preseliti v malo večji prostor in preprosto ti skozi dan zmanjka časa. Z Andrejem nama manjka še kar nekaj rok, katere bi nama olajšale delo. Zraven vsega naštetega opravljam še treninge vratarjev tako za člane kot tudi mlajše selekcije … Po potrebi zmes delam tudi za šankom, pospravljam ipd. Skozi dan se tako nabere kar nekaj stvari.

Kaj je vajino delo na dan tekme?

Jona: Pred domačo tekmo moram poskrbeti, da je igrišče pravi čas pokošeno, preveriti moram, kakšna je vremenska napoved zaradi črtanja igrišča. Za črtanje igrišča je potrebno vložiti res veliko delo, Dejan to dobro ve, saj je potrebno narediti pravo mešanico, poleg tega ni dovolj, če greš skozi samo enkrat, igrišče je potrebno začrtati po dvakrat. Za to porabiš vsaj 3 do 4 ure, če želiš narediti tako kot treba. Potrebno je preveriti mreže na golih, tudi za delo za šankom je potrebno poskrbeti. Včasih grem domov samo toliko, da se preoblečem, najem in se vrnem.

Nemec: Razlika med domačimi in gostujočimi tekmami je predvsem v tem, da doma ne rabim vsega zlagati v torbe. Ko igramo doma jim opremo pripravim in zložim na mizo, seveda je potrebno tudi počistiti vse prostore. Ko gremo na gostovanje pa je vso opremo potrebno spraviti še v torbe. Sedaj smo nabavili večjo torbo, v katero skušam spraviti čim več stvari. S seboj imamo vedno dvojne drese, saj nikoli ne veš, kaj te bo tam čakalo. Lahko se zgodi, da bo potrebno igrati z drugo barvo dresov kot si sprva zamisliš. S seboj nesemo tudi trenirke, anorake, markirke, trening majice, … Potrebno je pripraviti hrano in pijačo za na pot, urediti papirologijo ipd.

Kaj je bil razlog, da sta začela delati v klubu in kaj vama pomeni, da sta del ND Beltincev?

Jona: Jaz sem začel delati v klubu, ko je bil na dnu zaradi izpada iz tekmovanj pod okriljem NZS. Še zdaj se spomnim, kako visoka trava je bila na zelenici takrat. Toda hitro smo se pobrali in napredovali po nižjih ligah. Ko si enkrat v tem poslu in imaš klub rad, potem pomagaš. Če nimaš rad kluba in če ne veš kako je potrebno stvari urejati, potem nimaš tukaj kaj iskati.

Nemec: Ko sem šel iz Domžal in končal svojo prvoligaško kariero, sem se vrnil tja, kjer sem doma. Takrat me je poklical Janez Legen, če bi bil pripravljen priti pomagat klubu kot vratar. Vmes sem imel tudi raka, takrat sem pomagal na nekoliko drugačen način. Enostavno je stvar prišla tako daleč, da sem rad tu, rad imam nogomet, rad bi ostal v nogometu. V zadnjem času se je v delovanje kluba vključil še Tadej Apatič, s katerim sva nekoč bila soigralca, se poznava in zato tudi dobro sodelujeva. Vedno pravim, da je potrebno stvari v klubu delati maksimalno, vložiti v vsako zadevo čas, ker v nasprotnem primeru vse skupaj nima pomena. Če želimo igrati na takšnem nivoju, moramo imeti tudi zadeve okoli kluba urejene tako kot treba. Ker sem igral po svetu dobro vem, kako morajo določene stvari delovati. Zato sem se tudi odločil, da prevzamem vse te stvari v klubu in pokažem pot, po kateri je potrebno delati. V prihodnje pa bomo videli – če se bo našel nekdo, ki bo želel prevzeti to delo, bo sigurno moral delati na nivoju, drugače vse skupaj nima smisla. Še vedno pa je potrebno urediti številne stvari. Predvsem okoli samega šanka, saj ljudje veliko raje pridejo, če se nekaj dogaja, če se nekaj premika. Mislim, da je edino prav, da ta Športni park spravimo nazaj k sebi. Konec koncev pa je Andrej dobro povedal – če nimaš volje in srca za to delo, ga ne moreš opravljati na takem nivoju. Oba sva dala skozi tudi igralsko kariero in dobro veva, kakšen je občutek pri igralcih, če slučajno slačilnice niso urejene, če zelenica ni v stanju kot bi mogla biti. V ozadju je ogromno stvari o katerih ljudje niti ne vejo oz. ne razmišljajo. Je pa še vedno ogromno prostora za napredek.

Dotaknimo se malo vajinih igralskih karier. Katera zgodba iz igralskih časov vama je ostala v posebnem spominu?

Jona: Spomnim se, da sem prišel sem kot otrok. Vem, da so se na travniku najprej pasle krave in če smo želeli trenirati, smo morali najprej igrišče počistiti za njimi. Igrišča ni nihče povaljal in tako naprej. Zdaj imajo igralci dosti boljše pogoje.

Nemec: Če primerjam, na kakšnem smo nekoč trenirali in na kakšnem trenirajo igralci zdaj, je razlika ogromna. Spomnim se časov, ko sem branil za Muro. Zadaj za teniškimi igrišči so bile v zemlji take razpoke, da si lahko vanje potisnil roko. Podlaga je bila trša kot asfalt. Trener je takrat dejal: »Me ne zanima, morali se boste metati.« Takrat mi je mama doma na boke, komolce, rame zašila debelo gobo, da bi ublažil bolečino ob branjenju. Na treninge sem hodil oblečen kot hokejist. Ampak tako je pač bilo takrat, zdaj so zadeve povsem drugačne. Včasih poskrbiš za igralce maksimalno, pa še tedaj se zna zgoditi, da jim kaj ne ustreza.

Jona: Takrat ni bilo prevozov na treninge kot sedaj. Vozili smo se z avtobusi, sedaj ima vsak svoj avto. Takrat tudi ni bilo avtoceste, zato smo se z gostovanj pogosto vračali okoli 3. zjutraj, ob 6. uri pa je že bilo treba iti na delo. Spomnim se, da sem očetu enkrat zlagal, da grem na maturo, v bistvu pa sem odšel na priprave. Ko me je vprašal, kaj nesem v torbi s sabo, sem odgovoril, da knjige (smeh).

Največja tekma in uspeh v karieri?

Nemec: To je zagotovo tekma proti Barceloni, ko sem branil za Club Brugge. Tekme proti takemu velikanu enostavno ne pozabiš. Doma smo sicer izgubili, ampak je bila atmosfera na tribunah izjemna, bilo je približno 30.000 gledalcev. V Barceloni smo potem igrali 1:1, stadion, ki sprejme skoraj 100.000 gledalcev je bil 75% zapolnjen, ampak vseeno se mi je zdel ambient na domači tekmi boljši. Nasproti so takrat stali zares izjemni igralci kot so Overmars, Kluivert, Rivaldo itd. To so bili res svetovni zvezdniki takrat, jaz pa po drugi strani preprost vratar iz Dokležovja, iz majhne vasi. Ko vidiš, da lahko pariraš proti njim, ti to ogromno pomeni. Je pa dejstvo, da ko si državni prvak, si državni prvak. Državni prvak sem bil v Belgiji, dvakrat z Domžalami tudi v Sloveniji, ampak najlepši spomini me vseeno vežejo na mlajše selekcije Mure. Takrat smo bili dvakrat državni prvaki in dvakrat pokalni zmagovalci. 33 tekem zapored nismo izgubili. Tista generacija je bila zares izjemna. Omeniti pa moram tudi obe veliki tekmovanji s slovensko reprezentanco.

Jona: Jaz sem bil srečen že, ker sem kot osnovnošolec takrat lahko prišel iz Beltincev v Muro kot mladinec pred vsemi mojimi vrstniki. Tistega časa so za Muro igrali Koblencer, Crikvenčić in podobni, mi pa smo jih vsako sredo na treningu premagali. Za nas je bilo to nekaj neverjetnega, da na treningu premagaš prvo ekipo Mure. Igral sem tudi proti Mariboru, ko so za vijoličaste igrali igralci kot sta bila Kek in Vugdalič. Takrat smo jih na pomožnem igrišču v Murski Soboti prav tako premagali. Najbolj pa mi v spominu ostalo to, da smo v Ljubljani premagali Olimpijo z 1:2 in postali pokalni zmagovalci.

Kje vidita Beltince v prihodnosti? Kaj bo potrebno narediti, da se Beltinci enkrat vrnejo v prvo ligo?

Jona: Veliko. Potrebnih bo tudi še kar nekaj dodatnih rok, toda najbolj pomembna je »pajdašija«. Tako kot midva z Dejanom odlično sodelujeva, bi morali tudi ostali. Vsi pa vemo, da brez financ tudi ne gre.

Nemec: Strinjam se z Andrejem. Sam težko narediš vse, zato bi potrebovali več ljudi. Le na tak način bi se stvari lahko premikale na boljše. Upam, da bomo v kratkem času (to je za mene obdobje 5 let) igrali prvo ligo. Potrebno bo na nek način privabiti nekega investitorja. Zagotovo verjamem v ljudi, ki so za to pristojni, da bodo stvari speljali tako kot je treba. Že to, da napredujemo na različnih ravneh, da delamo na sami podobi, lahko potencialnega investitorja dodatno privabi. Po mojem mnenju moramo ogromno narediti tudi na mlajših selekcijah, to jaz zagovarjam ves čas. Enostavno ne moreš čakati, da ti bo nekdo posojal igralce, saj to na dolgi rok ne deluje. Vzpostavitev NŠ Aluvar Beltinci, s katero smo povezali celotno občino, je nek korak naprej, morajo pa po mojem mnenju ti koraki biti nekoliko večji kot so, saj lahko tako hitreje pridemo do zastavljenih ciljev. Ker jih lahko naredimo! Nihče me ne more prepričati v nasprotno. Je pa potrebno narediti prave smernice in njim slediti. Je pa res, da še vedno manjka kar nekaj ljudi, s katerimi bi delo potekalo bolj tekoče in s katerimi bi bil lahko razvoj hitrejši, da bi potem nekega dne lahko dejali, da smo pripravljeni na prvo ligo. Verjamem pa, da je v roku 5 let, če bomo nadaljevali s pravim odnosom in delom, to možno. Bodo pa tudi igralci morali pri sebi razčistiti določene stvari in razmišljati nekoliko drugače, ne zgolj čakati, da se trening konča. Potrebno bo ustvariti kolektivni duh.