"Beltinci so bili takrat vas, v kateri se je igral najboljši nogomet v Sloveniji. Ljudje so radi hodili na naše domače tekme, vsi smo držali skupaj tako pred tekmami kot po tekmah. Vzdušje v klubu je bilo zelo domače in predvsem to se mi je dopadlo. Imel sem številne ponudbe, ampak vedno me je nekoliko bolj vleklo v Beltince. Tu sem doma, enostavno povedano," je uvodoma povedal Paki, kot ga kličejo prijatelji, ko smo mu omenili spomine na zlate čase nogometa v Beltincih.

Tako kot Tratnjeka in Neimana smo tudi Baranjo povprašali na katero tekmo iz tistih časov pomisli največkrat. Čeprav je igral na številnih prekmurskih derbijev pa mu je v spominu ostala predvsem zmaga nad takratno SCT Olimpijo v beltinskem Športnem parku: "Veliko dobrih tekem je bilo. Po razpadu Jugoslavije in posledično ob osamosvojitvi Slovenije je bila predvsem Olimpija prvo sezono v 1. SNL zelo močna, saj je imela še vedno kader, s katerim je prejšnja leta nastopala v jugoslovanski ligi. Za najboljše čase bi označil obdobje, ko nas je treniral Ivan Džalma Marković, pod njegovim vodenjem smo Olimpijo v Beltincih tudi premagali. Imel je svoj poseben način vodenja ekipe, velik pomen je dajal vsaki malenkosti. Preko noči je pripravljal igrišče, ga namakal, da bi bolj ustrezalo nam in da bi presenetilo nasprotnika (smeh). Ta tekma mi je najbolj ostala v spominu, predvsem iz tega vidika, da trener lahko določene stvari skrije in tako prelisiči nasprotno ekipo."

V beltinskem dresu je odigral 173 prvoligaških tekem, na katerih je mrežo nasprotnika zatresel 19-krat. Kateri pa se mu je najbolj vtisnil v spomin? "Bila sta dva! Moram povedati, da en v dresu Beltincev, drugi pa v dresu Mure. Prvi je padel v moji prvi sezoni pri Beltincih. Na tribunah je bilo okoli 4.000 gledalcev, saj je bil derbi med Beltinci in Muro. Prvi gol na tisti tekmi je dosegel Vöröš, drugega pa jaz. Na koncu smo doma slavili z 2:0. Drugi pa je bil poseben predvsem, ker sem takrat iz Beltincev prestopil v Muro. Še zdaj ne morem verjeti, kako se mi je takrat v enem tednu dni poklopilo vse. Spomnim se, da sem si v sredo kupil nov avto, v petek je prišla žena domov iz Nemčije, v nedeljo pa je bil derbi Mura – Beltinci. Mura je slavila s 3:0, vse tri zadetke pa sem dosegel jaz. Nisem se pretirano veselil zadetkov, ampak to mi je ostalo v spominu."

V času nastopanja je Beltince so ga vodili številni trenerji, toda kot pravi sam, je nanj najbolj vplival predvsem en: "Ivan Džalma Marković je bil nekaj posebnega. V Jugoslaviji ni bilo boljšega. Vsi so sicer hvalili predvsem Ivico Osima, njega sem veliko spremljal predvsem, ko je on treniral v Strumu, jaz pa sem v tistem času igral za Leoben. Mene je takrat treniral Milan Đuričić, ki si je bil z Osimom dober prijatelj. Spremljal sem veliko njegovih treningov, ampak najboljši trener pod katerim sem jaz igral je zagotovo Ivan Džalma Marković. Še dandanes se zgledujem po njem kot trener."

Od osamosvojitve naprej je Baranja za Beltince igral šest prvoligaških sezon, dobre predstave pa niso ostale neopažene. Kako to, da ga ni v tem času premamila kakšna ponudba drugih klubov? "Imel sem ponudbe ves čas, ampak v Sloveniji finančno gledano ni bilo neke pretirane razlike med klubi v katere bi lahko prestopil in Beltinci. Imel sem nekaj ponudb tudi iz tujine, pri tistih pa sem se predvsem sam zafrknil. Omenim lahko na primer ponudbo iz Nemčije. Žena je bila takrat v Nemčiji, želeli so me pa v 2. nemški ligi pri Kickers Offenbachu. Takrat je bil trener še Ivica Frkić in preko njega bil lahko sklenil pogodbo. Vse je bilo že več ali manj zmenjeno, ampak sem se takrat raje odločil za Muro."

Dean Baranja je po igralski karieri ostal v nogometu in se že nekaj let dokazuje kot trener. V čem vidi največjo razliko v nogometu nekoč in danes? "Dandanes se trenira drugače, več se dela na fizični pripravljenosti in na hitrosti. Igra se hiter nogomet, zato je za nekatere igralce, ki imajo dobro tehniko, ampak nimajo hitrosti težko, saj ne morejo priti v najboljše klube. Potrebno je hitro razmišljati in hitro reagirati v situacijah."

Derbiji so bili v Prekmurju v tistem obdobju nekaj posebnega, predvsem zaradi (pre)polnih tribun in vzdušja. Kot pravi Baranja je napetost pred tekmo takrat rasla že precej dni pred samim obračunom: "Ko je bil derbi med Beltinci in Muro se je o tej tekmi govorilo že en teden pred tekmo in potem še en teden po tekmi. Tisti teden nisi smel iti v Mursko Soboto. To je bil takrat res praznik v Prekmurju. Navijači so bili do mene zmeraj korektni. Tako v Beltincih kot tudi pozneje v Muri."

Skozi pogovor je Baranja večkrat poudaril odlično vzdušje v slačilnici v tistih časih. So se te prijateljske vezi z nekdanjimi igralci ohranile? "Ja, ves čas se slišimo. Tudi takrat, ko sem še igral, smo se veliko družili tudi izven prvoligaških zelenic. Omenim lahko Škaperja, Marinka (Šarkezija), … Džafiča moram omeniti, njega ne morem pozabiti (smeh), pa Botonjič, z njim sva se sicer družila pri Muri pozneje. Zelo dobra klapa smo bili, res. Na primer pod vodstvom Nadoveze smo se že eno uro pred treningom spravili igrat »ševo«. To je bila res prava klapa. Predvsem nas nekaj se je dobivalo že pred treningi - jaz, Herceg, Osterc, Škaper, Neiman, Šarkezi in Cener. Za klub in tudi trenerja je bilo to nekaj posebnega."

Danes 50-letni Baranja ima veliko spominov na Beltince, koliko pa spremlja klub sedaj, ko se bori za visoka mesta v 2. SNL? "Vesel sem, ker se dela dobro. Lepo bi bilo, da bi spet imeli en stabilen klub, kar sedaj Beltinci so. Vidim, da se predsednik Breznik in športni direktor Apatič zelo trudita v tej smeri. Imajo zelo dobrega trenerja Damjana Gajserja, kateri ima po mojem mnenju kvalitete za prvo ligo, to sem opazil že, ko je bil pri Muri. S temi mladimi igralci je naredil velik korak naprej. Želim si pa, da bi v bodoče Beltinci prišli nazaj v prvo ligo."

Kot smo že omenili je nekoč odličen igralec ostal v nogometnih vodah. V zadnjih letih se preizkuša kot trener v Avstriji. Trenutno je brez kluba, saj posveča svoj čas dodatnemu izobraževanju na Nogometni zvezi Slovenije. V preteklosti je deloval tudi v St. Anni, ki je bila nasprotnik Beltinčanov na eni izmed zadnjih prijateljskih tekem, zato je to srečanje z zanimanjem spremljal: "Še vedno sem v nogometu, več se ukvarjam sicer z mlajšimi selekcijami. Zaradi dela sem doslej treniral predvsem te mlajše selekcije v Avstriji. Pred kratkim sem se odločil, da opravim še licenco A, saj imam željo delovati tudi v kakšni višji ligi. Z mojim znanjem verjamem, da bi mladim lahko veliko pomagal." Tudi v Sloveniji, ali je Avstrija prioriteta? "Rad bi deloval v Sloveniji, ali v Beltincih ali Muri … Ne da se hvalim, ampak vem, da bi svoje izkušnje lahko prenašal naprej na mlade. Vedno pa je bila moja želja, da bi deloval v neki akademiji, ni pa toliko pomembno ali v Avstriji ali v Sloveniji."