Sergej Neiman, ki danes živi v Moskvi, se je na presenečenje mnogih, v začetku leta 1994 skupaj s še nekaj rojaki preselil v Beltince. Takratni predsednik kluba Viktor Ketler je med zimskim premorom v Prekmurje privabil skupino Rusov, katero so sestavljali: trener Ivo Šajh (po rodu Slovenec), pomočnik trenerja German Slepnov, psiholog Rudolf Zagajnov in nogometaši Sergej Neiman, Vladimir Medvedjev in Vais Jengurazov. Prav Neiman pa je bil med vsemi omenjenimi tisti, ki je v Beltincih ostal največ časa in dodobra spoznal življenje v Sloveniji.

»V Slovenijo me je poklical German Slepnov, ki je bil takrat imenovan za pomočnika Iva Šajha. Name se je spomnil, ker sva pred tem igrala skupaj pri eni izmed mojih prejšnjih ekip. Za Slovenijo sem vedel, da je del Jugoslavije, o samem nogometnem prvenstvu v vaši državi pa pred prihodom nisem vedel nič,« je najprej povedal Neiman, ko smo ga spomnili na dogajanje v prestopnem roku v začetku leta 1994.

V dresu Beltincev je zbral 84 nastopov, dosegel pa je tudi 10 zadetkov: »Sprva je bilo zame vse skupaj precej nenavadno, saj Moskve in Beltincev ni mogoče primerjati med seboj. Toda hitro sem osvojil nekaj slovenskega jezika, bolje sem spoznal soigralce, tudi v mestu sem našel prijatelje in moje bivanje v Prekmurju je postalo veliko bolj udobno in umirjeno. Življenje v drugi državi z drugačnim jezikom, drugačno miselnostjo in drugačnimi običaji je bilo zame novo, poučno in zanimivo. Ta izkušnja mi je zelo koristila predvsem pozneje, ko sem igral tudi še na Hrvaškem.« Na Hrvaško se je Neiman preselil potem, ko je zaključil svojo beltinsko zgodbo. Pri naših južnih sosedih je nastopal za Zadar.

Neiman je za Beltince igral od začetka leta 1994 do konca leta 1996, kar pomeni, da je bil vsaj polovično del kar štirih sezon Beltincev v Prvi ligi. Katera tekma mu je ostala najbolj v spominu? »Ne morem izpostaviti samo ene ali dveh tekem, ker jih je bilo veliko več. Še posebej v času, ko je bil naš trener Petar Nadoveza, takrat smo igrali zelo dober nogomet, saj je znal veliko pomagati igralcem pri razvoju in pri razumevanju nogometne igre. Naučil nas je kako moramo uživati pri igranju nogometa.«

Danes 54-letni Rus se časov igranja za Beltince spominja zelo dobro, še vedno pa je v stiku s kar nekaj nekdanjimi soigralci: »Veliko časa sem tudi izven nogometnih zelenic preživel s svojimi tedanjimi soigralci. Omenim lahko Škaperja, Baranjo, Osterca, Črnka, Cenerja, Šarkezija, Ilića, Gutalja, … Imeli smo ekipo, sestavljeno z zelo prijaznimi igralci. S številnimi sem v kontaktu še dandanes in sicer preko socialnih omrežij (Facebook). Malce slabše spomine imam le na svojo zadnjo sezono v Beltincih, ko sem imel težave z vodstvom kluba.«

Kljub veliki oddaljenosti do Slovenije pa Neiman spremlja ND Beltince tudi danes: »Nedolgo nazaj sem začel slediti Beltincem na socialnih omrežjih, tako da sem sedaj na tekočem z dogajanjem pri vas. Želim si, da bi se vaša ekipa čim prej vrnila v Prvo ligo in tam uspešno zastopala Beltince, tako kot smo jih nekoč mi. Ob tej priložnosti želim pozdraviti vse, ki se me še spominjajo. Želim vam veliko sreče in zdravja v novem letu!«